|
Written by Za enoto Lokev: Gabrijela Kocjančič
|
|
There are no translations available.
Tudi otroci iz vrtca Lokev pri Sežani smo zbirali zamaške za Anžeta. Otroci in njihovi starši so se zelo trudili, da bi mu pomagali. Ob tej akciji smo se veliko pogovarjali, tako da so otroci vedeli zakaj bo Anže potreboval zamaške. Na vprašanje zakaj zbiramo zamaške, kaj bo Anže storil z njimi in kaj bi mu zaželeli, so otroci odgovorili: za Anžetovo nogo, ker ga boli noga, mu bo lahko zrasla noga, zamaške bo prodal in bo dobil soude, s temi soudi bo plačal nogo. Otroci so mu zaželeli: da bi imel nogo, da bi lahko hodil, da ne bi skakal po eni nogi, da bi lahko šel tudi v avto, da bi šel na sprehod, da bi šel v hribe, da si ne bi spetli zlomil noge, da bi lahko prišel k nam na obisk, da bi čim prej ozdravel. Anžetu smo lepe želje poslali po elektronski pošti. Anže nam je še tisti dan odgovoril in v pismu napisal, da se nam zahvaljuje za pomoč in da so mu odgovori otrok na obraz privabili nasmeh. Ob tem, ko smo prebrali Anžetovo pismo, so si otroci za svoje dobro delo zaploskali. Aplavz pa je namenjen tudi staršem, ki so otroke pri tem spodbujali.
|