ŽIVALI NOTRANJSKIH GOZDOV

Tu vmes so gozdovi. Mogočni in temni.

Tihi in vase zaprti premišljujejo o palčkih in škratih,

o vilah in gozdnih možeh iz starih bajk.

Spodaj pa dolbejo vode, zelene in žive.

Klešejo v skale kristalne gradove in

tkejo zavese med silno stebrovje.

Težko je dežela na svetu s tako pomenljivim imenom.

Zamaknjena in ponotranjena z ljudmi vred,

ki so takšni kot zemlja.

To je Notranjska.

Dežela, ki vabi molče.

Kdor si pripravljen, prisluhni ji.

Tu v zibelki notranjskega krasa, kjer si je narava izbrala pravo učilnico na prostem, leži dolina Rakovega Škocjana, kjer se nahaja Center šolskih in obšolskih dejavnosti – dom Rak.

Sprehod otrok po gozdu nas popelje v prostor dialoga človeka z naravo, katerega namen naj bi bil poleg varovanja naših gozdov tudi ohranjanje gozdnih živali. Le redkokdaj nam jih uspe presenetiti,vendar pa kljub temu čutimo , da so v naši bližini, o njih nam spregovorijo njihovi sledovi.

Še preden se postavijo v vlogo skrivnih gozdnih detektivov

ob pogovoru in njihovih izkušnjah ugotovimo katera so ta znamenja,ki nam spregovorijo o njihovi prisotnosti in dejavnosti v gozdu in katera lahko naj

dejo v naravi. Naloga vsake skupine je odkriti čim več le teh.

Skrbno s potrpežljivostjo in vztrajnostjo- tako je pač sledenje živali se lotijo svojih nalog.

Kaj kmalu ugotovijo, da sledovi še zdaleč niso le odtisi šap v blatu ali snegu,na katere najprej pomislimo, temveč tudi ostanki različno obglodanih storžev, obgrizene mlade jelke,

izgubljena ptičja peresa, izbljuvki… Pa tudi, da sledenje živali ni mačji kašelj in se ga ne moreš naučiti čez noč in s knjigo v roki, temveč le ob pomoči izkušenega slednika. Iskanje sledi je odvisno od naključja in namen dela po skupinah je v tem, da otroke navajam na samostojno delo, jih vzpodbujam k opazovanju, raziskovanju in povezovanju tega kar zaznavajo s čutili.

Včasih je prav, da vedo tudi na katerih mestih bodo našli sledove določenih živali, zato jih odpeljem do gozdne kaluže, kjer spoznajo njihov pomen za živali v gozdu, poiščejo »čohališče«, drevo ob katerega se živali odrgnejo blata.

Da je kalužo obiskal divji prašič in divjad opazijo po dlaki, ki je ostala na čohališču.

Nedaleč stran pa je svoj teritorij ob kaluži označil tudi medved. Še malo prej polni poguma,razposajenosti in modrovanja kako bi oni tako kot Kerjavel… Usta za hip obnemijo, oči se zastrmijo v smreko v katero so globoko vtisnjeni sledovi medvedjih šap, nekateri še čisto sveži in ujeto dlako v smoli ranjenega drevesa. Priložnost izrabim za pogovor , kako je najbolje ravnati ob srečanju z medvedom. Medtem, ko se nekateri plašno ozirajo naokoli me drugi kar zasipavajo z raznimi anekdotami.

Opazimo lahko še odtise šap, različne iztrebke, oguljena drevesa od rogovja…

Strnemo v povzetek, da vsako živo bitje pušča za seboj na Zemlji sledi. Za tistega, ki jih zna brati, je narava vedno odprta, nikoli prebrana knjiga. Vsak dan se vanjo izpiše novo poglavje o vesolju, pričakovanju, iskanju, življenju in smrti. Kadar le imate priložnost, jim prisluhnite in se naučite kaj novega. Tako boste s časom doumeli, kako bogato je življenje okrog nas.

Slika:Volkovi na Cerkniškem jezeru

Foto: Samo Razdrih, CŠOD dom Rak

Slika: Na smreki so vidni odtisi medvedjih šap

Foto: OŠ Laško

Slika: Že tretje leto nas redno obiskuje in razveseljuje naše otroke lisica Špelca.

Foto: Samo Razdrih, CŠOD dom Rak

Mira Korošec, CŠOD-dom Rak